Obrzdano se skušam prilagajati tvojim očem.
Preiskujoče zazrte zrejo v nič.
Pomagam si s plaščkom in
omagam.
Nič ne preslepi tvojega sprenevedanja.

Za vogalom je luč.
Medlo sveti na najino senco in jo vleče
v nerazpoznano. Z gibom roke
narišem smešno grimaso.

Zasmejem se. Senci, ne tebi.
Smeh je ogrlica svetlečih biserov,
ki si jo pripnem na vrat.
Ovijem jih s svojo,
preden se zakotrkljajo k tebi.

Se zato ne smeješ z menoj?
Lahko se smeješ tudi pozneje.
Meni je prav.
In tebi tudi.

MilaBoza