Nedoločljivo se navezujeva na iste stvari.
Previdno, kot bi jih rada prebrala skupaj .
Ločila stran od najinega. Piševa iste stavke in jih spreminjava v narečje.
Daleč je Koroška in nekje v votlini Kralja Matjaža je najti zadnji konec pravljice.
Prebudiva mravljice.
Otovorjene od dneva se rutinirano premikajo v pribežališče.
Pokažem jim pot. Zavrnejo se v svet voljnih trebuščkov.

Po hrbtu in po trebuhu mi leze pot. Čutim mezenje vlage med stegni.
Ne vem ali od potu? Ali od pohote in želje ljubiti se s teboj?
Dotaknem se tvoje tople kože. Povem ti naravnost.
Zardiš. Ti zardiš! Nič ne narediš.
Ostanem s svojim usahlim potočkom. Napolnjenim z željo
od izvira do izteka. Preštejem kamne in obljubim ribicam, da jih
prihodnjič zavijem v zlate plaščke.

Ne vem kaj se dogaja zadaj za hribi, kamor vodiš svoje potne dlani.
Ne čutim prahu s ceste in ob znaku za levo zavijem nazaj.
Nazaj, na varno, uhojeno pot. Mogoče kdaj drugič, tolažim
prašne vezalke in obujem nov par. Malo Guccija za
pozne romarske poti, In malo toplih nogavic za mrzlo zimo.
Sneži! Kaj nisi opazil, da se je nebo skrilo v mehko posteljo?

MilaBoza