Pogled mi seže do obzorja črte,
v smer kjer ti živiš in sploh ne slutiš,
da zbujam v jutra se in spat grem s tabo,
da te ves čas v srcu nosim s sabo.
Teh dvakrat po deset, ko bo moči še v meni,
prehitro skozi prste mi polzijo,
le guba nova se zareže v kožo,
ko prazni dnevi v nič hitijo.
Kot peska zrno v peščeni uri,
kjer eno nosi drugo v čas prepada,
med njimi skriti drobci sreče,
osamljenih so src v večerih nada.
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
res komajda mi iz srca še pride pesem,
morda zato, ker polno je vseh lepih čustev mavric plima,
ki pno´ se prav čez svod vseh misli zate,
preden potonejo v morje čustvovanja,
in jih ljubezni plima vrže na obalo sreče,
otokov Čakanja in Hrepenenja,
kjer z njih v steklenici ti pošiljam tole zadnjo,
da jo ponese proti tebi tok življenja.

Perc