Naj brizga kri iz vročega srca,
morda še zadnjič
sladko sem uspel preliti,
potrgajo prehitro se vse niti,
in rana dolgo ni bila odprta.

Prerasla brazgotina jo bo spet,
če dan mi vsak spet novo ne zareže,
predaleč vedno si, ko rabim te,
( in vedno boš)
morda pomaga čas in me odveže.

Zdaj vem, ne moreva korak nazaj,
v osamljenost nesrečno in brez konca,
ljubimca, ki ju sreča zapusti,
v tuji senci brez dvojine, sonca.

Vedno soočam se v paru,
se v množici spoznavam sam,
je v srednjem spolu vsakogar srčika,
ljubezen greje in objema v nesebičnem žaru

Perc