Metamorfoza [Zrcaljenje]
njen ples je čutna hipnoza
nihče od navzočih
ne zna odtegniti pogleda
v lačnem opazovanju
gibkosti njenega telesa
na kovini mojih pleč počiva
zanjo odsekana glava
mladega moškega
v pokončni drži
srebrn pladenj sem
porcelan iz katerega jedo
in kristal ki objema
tekočnost črnega vina
objamem hlad
ki veje iz ozračja
moja srebrna gladina
moja skorja tanka je in krhka
nepremična
čakam na opitost obraza
ki se išče v meni na korak
ki se mu je dano v vdoru
pod menoj izgubiti
zdaj sem poledenelo jezero
lačno in darežljivo
ki peha se za odsevom
pridi in od mene se odžejaj
skloni se k živemu studencu
in upri vame svoje bistro oko
izjoči vode da pokopljeva se v sebi
ne oziraj se
pred teboj prezrcaljen
je sovražnik
včasih odtegneš me od sebe
ko zreš vame
v zamazano okno
tedaj ne gledaš zgolj vase
temveč proti množici rabljev
ki preže v ozadju
jaz sem oko
živi odsev tvojega jaza
jaz sem zrcalo omame
okno duše
nihče od navzočih
ne zna odtegniti pogleda
v lačnem opazovanju
gibkosti njenega telesa
na kovini mojih pleč počiva
zanjo odsekana glava
mladega moškega
v pokončni drži
srebrn pladenj sem
porcelan iz katerega jedo
in kristal ki objema
tekočnost črnega vina
objamem hlad
ki veje iz ozračja
moja srebrna gladina
moja skorja tanka je in krhka
nepremična
čakam na opitost obraza
ki se išče v meni na korak
ki se mu je dano v vdoru
pod menoj izgubiti
zdaj sem poledenelo jezero
lačno in darežljivo
ki peha se za odsevom
pridi in od mene se odžejaj
skloni se k živemu studencu
in upri vame svoje bistro oko
izjoči vode da pokopljeva se v sebi
ne oziraj se
pred teboj prezrcaljen
je sovražnik
včasih odtegneš me od sebe
ko zreš vame
v zamazano okno
tedaj ne gledaš zgolj vase
temveč proti množici rabljev
ki preže v ozadju
jaz sem oko
živi odsev tvojega jaza
jaz sem zrcalo omame
okno duše
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ana Marija Garafol
- 01. 05. 2010 ob 11:31
- Prebrano 926 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 335
- Število ocen: 8
