Včeraj je padala žalost odkrita.
S sitega vrha skočila je v brezno;
še prej si je slekla plašček oprezno
in zakopala priredja ubita.

Dolgo letela je v beli tihoti
in se odbila je šestkrat od stene,
sto kilopondov zdržale so vene,
hlipal odmev je v zvotljeni samoti.

Konca željenega ni dočakala.
Brezenska tla so se v gibu zaprla:
kjer je hotela, tako ni pristala.

Nato je, drugačna, bled žarek uzrla,
vdihnila in se od zemlje odgnala.
Ha-ha, je rekla, ne, nisem umrla.

Lidija Brezavšček - kočijaž