Nekako čutim,
v srcu vem,
da sem in bom samo postaja,
vsem tistim,
ki so do mene našli pot,
ki mi življenje jih podarja.
Se kakor vlakov jih razveselim,
da postojim in jih na pot pospremim,
vsak zgodba je, nek drugi film,
vesel sem časa, ki jim ga namenim.
Vsak ima pot, nekje svoj kraj,
pogled jih moj bo spremljal v daljavo,
jaz le stojim, pomaham še,
ko izginjajo v obzorja mi širjavo.
Je negotovost kar boli,
gotovost pa še težje pada,
zato se srečanj veselim,
drži me skupaj tiha nada.

Perc