Včasih se mi zazdi,
da se sploh še nisem rodila
v ta temno-rdeči svet.
Privezana na popkovino,
se stegujem za onstranstvom
in okušam meje – še sprejemljivega diha.
Včasih si želim
bosa hoditi po zemlji.
Naj trni me grizejo in mravlje žgečkajo.
In pod točno tistim drevesom,
si želim zaspati.
Naj povabim veter na kratek klepet?
V noči so zvezde tako vabljive.
Vem, da mi hočejo nekaj povedati.
Jaz pa se sprašujem?
Sem se že rodila?
Ali umiram?

Silva Langenfus