Pulzirajoča ostaja padla senca, za smrekami noči ledene.

Turobna in pusta životari, poslikava mesečeve mene.

Zakaj si zadušila vse spomine z ošabno kretnjo apatije.

Zakaj kraljuje obžalovanja sneg v tvojem svetu monarhije.

Kjer negdaj so plesale najne duše iz toka sinergije.

Izstradala reflekcijo skupnega obdobja, poželenja in strasti.

Obrisala solze ugodja, tam v hladnini, smrek noči.

Lyon