Je mirnost lahko tako plaha,
da grize od sočutja do strahu?
Otrpli jeziki drevesa visijo v nemiru,
srca pa – kot da niso bila odrezana
od živega telesa.
Z umetno globino so nadevana.
In potem, pride čas, ko mi
izpiješ zrak iz pljuč. Samo še oblak sem.
Breztežnost mi prija.
A ti hočeš še, saj nisi navaden krvoses.
Pošlješ vse jezne bogove, da
razpihajo bele koprene.
Na koncu – sem nič.
A tebi še ni dovolj.
Hočeš zahvalo?

Silva Langenfus