Tema iz črno pobarvanega porcelana,
le nekaj bledih zvezd krasi nebo,
iz gozda se razlega skovikanje sove,
bela postelja iz marcipana.

Zvenenje besed spreminja v ritem glas,
ki prihaja iz magme zemlje
in teče kakor reka skozi mene
ter mi poljublja razžarjen obraz.

Potapljam se v medu sanj, kot roka v mivki,
ne oziram se na nemir noči,
slišim glas, ki ga ognjeni zublji srkajo vase
in govori o vrtnicah, rožmarinu in sivki.

JustinaStrasek