Ljudje brez obraza
trgajo kožo iz drugih teles.
Ogrinjajo se -
mislijo, da so blizu nebes.
Ruvajo srca iz prsi,
jih vsajajo namesto dreves.
Na polja, brez ptic.
Z nekaj brazdami vmes.
Ljudje brez obraza,
si lepijo preperele sanje med oči.
Kitijo se s pavjim perjem,
odrtih živali.
S krvjo si rišejo nasmeh.
Misleč, da zmagujejo.
Misleč, da so pomembni.
In da so – na okroglinah zemlje
našli svoj namen.
Ljudje brez obraza
so obuti v velikanske čevlje.
In teptajo, teptajo.
Za ciljem trepetajo.
Na koncu se vdajo,
za pest drobiža
iz ljubezeni do križa.

Silva Langenfus