Nekega dolgočasnega dneva
ko se je popoldne prevesil v večer
in ni bilo niti vremena,
je prah bruhajočega vulkana
zasipal zemljo.
Bilo ga je dovolj,
da bi lahko
s prstom napisala
cel roman o ljubezni,
sreči in trpljenju,
pa sem samo leno
zaprla okno,
pustila sveči ,
da dogori
in se otresla
posutega
pepela.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: emka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!