Cesta
Zamišljeni obrazi,
usločeni hrbti,
težki koraki,
sami,
z demoni obdani hitijo,
hitijo.
Se ne ozirajo,
se ne srečujejo,
nemih duš
in praznih pogledov
hitijo.
Shojene poti pojejo enolično,
vsakdanje, prazno.
Betonski hrup se ubrano uklanja.
Obrazi pa brzijo,
hitijo ...
Vrnite se!
Spoglejte se!
... in duše ne bodo več neme ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: simka
- 13. 04. 2010 ob 11:22
- Prebrano 792 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 197
