Gola bom šla skozi mavrico,
da prinesem zlate cekine
in z njimi odkupim
svojo usodo.

Bosa bom šla po rosni travi obljub
in ukradla košček upanja
bogovom.

Srečna bom šla tebi nasproti
in ostala bom praznih rok.
Ti nisi tisti,
ki z mano bi šel skozi sonce
na drugo stran življenja.
Ti nisi tisti,
ki z mano bi čakal
jutranjo zarjo na gori pozabe.

Večnosti se ne da preslepiti.
Če namenila mi je samoto,
zakaj je poslala tebe,
da razbiješ mojo tišino
na drobne kristale?

Napravil si me majhno in
me posul s prahom minljivosti ...
A vstala bom.
Vstala!
Umila se bom v jutranji rosi
in obrnila obraz k mavrici.
Ne bom odnehala, pa čeprav vem,
da se na koncu vse želje
spremenijo v bedno podobo
solznih oči.

Ne bom odnehala ...

simka