Nekaj ji je ušlo. Za hip.
In že ni več pomade. Posežem
vmes. Sem zajec, pasjeglav, svež,
kot riba zmuzljiv, v vsem drugačen.
Najraje bi me nagačila. Za v njeno omaro.
Sem iz voska. Ves voščen, gnetljiv, smrdeč.
Naftalin se me ne prime. Slutnja poletja
spi onkraj spoznanja. Njena ranjena ulica
prepeva cenene balade. Misel še vedno tli.
Sekunda se daljša. Navzven se obrne
žlahtna drobovina. Škrlat zadiši,
ekstaza ovije še zadnje grižljaje
mojega zdravega mesa. Njeno smrdi.