Še vedno
me ziblje med veje
prostranega prta,
ki v čipkah bohoti
kože svoje tišine.
Še vedno se
v beli obleki
sprehajam za poljubi
obute pomladi.
Še vedno me ima
sonce v lasti,
ko na peščenih valovih
lovim odseve globine.
Še vedno se zardela
slačim v sunke pohote,
da listje prekrije
težo zatrte samote.
prostranega prta,
ki v čipkah bohoti
kože svoje tišine.
Še vedno se
v beli obleki
sprehajam za poljubi
obute pomladi.
Še vedno me ima
sonce v lasti,
ko na peščenih valovih
lovim odseve globine.
Še vedno se zardela
slačim v sunke pohote,
da listje prekrije
težo zatrte samote.
Legyju :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: https://www.pesem.si/serigala
- 11. 04. 2010 ob 23:36
- Prebrano 939 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 265
