Karavana besed
potuje z mano
in jaz sem beduin
ki na dvogrbi kameli
vodim
to neskončno množico
do prve oaze
potujemo
in besede niso nikoli
v enakem
vrstnem redu
potujemo
in puščavsko sonce
strelja
svoje ostre žarke
v naša razbeljena čela
kot romarji smo
ki v slepi veri
iščemo nekakšen
sveti predmet
da bi ga malikovali
kot šakali smo
ki v transu
sledimo svojemu
živalskemu nagonu
romantiki smo
ki s svojimi
fatamorganami
krasimo pročelja
svojih šotorov.

Joakim