Grizel sem pero in si razbijal glavo,
kako naj začnem, da v poeziji nekaj povem.

Začel sem vnet, kot vsak poet,
končal predno vzdih, je ustvaril prvi stih.

A danes knočno, me zgrabi močno,
da morda kako, uspelo mi vendar bo.

Tudi rima, čeprav ni zima,
stekla mi je lepo, pod hitro roko.

Prosim odpuščanja, zaradi neznanja,
ker mi pripovedni slog, ne gre prav od rok.

Zgodba o vilinih, visokih potepinih,
pa škratih in konjih, gozdovih in vonjih
po bitkah in pomladi, po vojni tapravi.



O vodnjaku svetosti in reki kreposti.

Na jugu Valinorja, v gorovju Hyarmentir, stoji,
utrdba iz belega marmorja in v višine kipi.
Veličasten pogled, na ducat vrhov,
ki rastejo iz skale, iz belih hribov.

A utrdba ne stoji tam brez razloga,
in prav častna njena je naloga,
saj vanjo teče velika, modra reka
ki se v sobani prav čudežno neha,
vse kar pa od nje ostane
je vodnjak poln mane.

Kdorkoli kopal bi se v reki,
ne obstal pri nekateri bi prepreki,
kdor pa iz modrega bi pil vodnjaka,
bi se nemudoma prelevil v junaka.

Zato so se nekoč vilini in ljudje
močno skregali in sprli zaradi te vode.
Ljudje na vsak način iz vodnjaka piti so hoteli,
vilini pa vodo sami zase so želeli.
Zato pogumen vojskovodja človeške garde,
ki Himring mu je bilo ime,
onečastil ime je Varde
in v napad poslal svoje je može.

Viline presenetil je napad nenaden,
padlo jih je veliko, predno so se sploh borili,
da pa konec ne bi bil preveč osladen,
v obrambnem krogu so napad razbili.

Uruial in Idril, brata,
uspešno čuvala sta vrata,
medtem pa so ostali v krogu
pobili napadalcev mnogo.

Izpod rezila Diondila,
pokali so vratovi
in iz njih kri je lila.
A na drugi strani Annatar,
ki imel je moč in dar,
z zamahom enim samim,
sedem je vilinov ranil.

Ko je dan prešel v noč,
so vilini izgubili moč.
Himring je prebil obrambni krog
in vilinom strgal sveto vodo iz rok.

Pil je, pil in se polil,
voda tekla je po rdečih tleh,
po vilinih, ki jih je pobil,
moč je vanj prešla od vseh.

Ko mogočen se je zgrudil,
saj z močjo se je zastrupil,
spoznali ljudje so svojo zmoto
in sinovom zapustili tole noto.

Odšli so iz gorovja Hyarmentir,
iz utrdbe so pregnali mir.
Pustili so, da reka spere kri,
pogumnih vilinov in mogočnih ljudi.

S tem se konča pripoved,
o sveti reki in vodnjaku,
naj vam bode kot zapoved,
da sta namenjena samo bedaku.

Ifit