Glej jo, damo Mino z odra,
na povodcu vleče kodra;
zraven Janeza mizarja -
boža kraškega ovčarja.
Skupaj gresta tja do Petra,
ki je kupil irca, setra.

Tam že mala Tina zmerja
kužka russel terierja.
Mimo, tam, kjer raste trta,
Marica sprehaja hrta,
s potke pa soseda Lejla
k sebi kliče dva bobtaila.

Neko noč (ljudje že spijo),
kužki v gmajni se dobijo;
bevskajo v rumeno luno
gledajo volkuljo Runo,
ki oddaljeno zavija:
Prava divja melodija!

Če bi mogli, če bi znali
spet volkovi bi postali ...
Lepša misel pa, seveda,
je briketov polna skleda,
lepa kost, meso, klobasa,
človek, vrt, pa kavč, terasa.

Kužki jaso zapustijo,
preden se ljudje zbudijo.
In ko Janez zjutraj vstane,
vidi pasje očke vdane.
Kužki, vsak pri svojem lončku,
v miru dremljejo na sončku.

Lidija Brezavšček - kočijaž