Zadosten sem sam sebi –
opran, svež in na razpoloženju
s pritiskom izgubljene smeri.
Vohaš me v sedežu škripajočega vlaka
z monotonim luknjačem lačnih let,
s petjem jeklene ptice
skozi opne svetlečega metulja v prsih.
Čutiš me v nagli vožnji in v neskončnosti cilja
ki sta portretirana v sestavljeni
sliki svobode.
sploh se ne omejujem
s sivimi tiri,
s tiransko brezbrižnostjo
z ostjo svojega neizpovedanega bremena
se kot zrak vtisnem vate dokler
dokončno ne postanem tvoja bit