Ti, tako
nedolžno zrela
me vpenjaš
v pentlje vzponov,
v presežke svojih
propadlih trenutkov.
Ti, ki si me učila
slediti širjenju sonca,
ki si me vzela
za svojo, čeprav
sem tvoja.
K tebi, ki si mi
podarila vdihe
in večere ob času,
ki je počasi presegel
tebe samo.
K tebi
se še vedno
vračam.