In neka transdominanca,
ki je niso presegle kosti,
je ubrala svojo pot.
Zapri oči, zatisni ušesa.
V glavi je vsega dovolj.
Lepota je že vsebovana,
tvoj duh je kalejdoskop
in nihče ne ve, kakšni so
koščki v resnici.
Kot blazna goltam luč,
ki je vse naokoli, vse naokoli.
Vsa se svetim, žarim,
a med vsemi temi svetili
sem samo še ena, samo še ena
lučka več.
In med vsemi temi mimoidočimi
si bo nekdo izbral
ravno to svetlobo, ki je v meni.
Ga bo požgala? Ga bo vodila?
Menda oboje.
Transdominanca je prisotna v luči
in nič ne zahteva.
Ni ji treba, pot, ki jo gazi,
je tako vseobsegajoča.
Še kup kosti ob njej
deluje kot še en nujen kažipot
do tja.
Lučka Zorko