Bel list papirja na mizi leži,
na stolu kraj mize pa nekdo sedi.
Glavo podpira, zamišljeno gleda,
oči so solzne, lica so bleda.

Ne najde besed, ne najde moči,
pisati ne more, srce mu ječi.
Le kaj naj napiše, kako naj pove,
da ljubi dekle, ki za njega ne ve.

Kako naj napiše, da pomeni mu vse,
saj ob srečanju glas mu v grlu zamre.
Ne najde besed, poveša pogled,
zaljubljen, nesrečen, v samoto ujet.

Antonija