Če hočem, ko ne morem vzeti,
kar lepega se mi ponuja,
kako zatreti koprnenje,
črviči dvom me , huda nuja.
Odprem srce naj na široko,
naj spet zamrzne v sivo klado,
potone v morje naj globoko,
naj topel veter širi jadra ?
Sestavljajo se koščki mozaika,
a jaz razpadam, v meni tvoja slika.
Tolaži pa me misel in spoznanje,
da veš, da daleč nekdo misli nate.
Ko najdem star ta pisma neodposlana,
besede, ki namenil sem jih zate,
prišepnejo mi vsakič, vedno znova,
čeprav ostala bodo neprebrana.
Le tistih par trenutkov, ko si blizu,
teh par minut besed in njih odmeva,
ugotovim, da to je tisto, kar še šteje,
v sivini slehernega dneva.
Perc