predmestja se strnejo v Tivoli
in pripovedujem s škarjami v rokah
diham s povrhnjico terra rose na nogah
ljubim in dneve dotikam
mošt z ustnic v ponedeljek preslikam

ščebet predrami torek
iz gnezda v razkošje parka
tvoj glas se bliža sredi
kot sočna košara omamnega maka
z lahkimi koraki stkem četrtek
spev v ljubkovanju srka petek
šepet v spanju se vrača na začetek

odmotam strah, ki ne more spati
stisnem v pest maline
pobožam tvoje veje
in razgaljen se obraz nasmeje

pojdiva brez imen
z glasbo poškropiva ude
čaša zašumi v rojstvu
in želim si
da le vprašaš
ko zrno graha se srca dotakne
kaj želiš si
rečem ti šepetaje
tebe
razraščenega na svilene stene

sheeba