Človek z luknjo v glavi

Ko so mu vrtali luknjo v glavo, je spal.
Ko mu je piskajoče uhajal sparjen zrak iz prevrtane votlosti,
se je počutil blaženega, a je še vedno spal.
Ko so mu vstavljali kateter in mu skozenj ulivali brezčasne ideje,
se mu je zdelo, da lebdi nad vsemi, četudi je spal.
Ko so mu začepili luknjo v glavi s kronskim zamaškom,
se je počutil kot kralj in spal.
Ko je svet okrog njega dozoreval, je spal.
Ko se je vsebina glave starala
in se spreminjala, kot slabo vino v cik,
mu je po vsej notranjosti vrelo, a je še vedno spal.
Sedaj, ves plesniv in preprežen s pajčevino,
kot v vlažni kleti pozabljena vinska steklenica, bedi.
S kronskim zamaškom začepljen se ne počuti več kot kralj,
temveč kot kronan osel, saj ne ve kaj početi s sabo in s svojo vsebino,
čeprav bedi;
zakaj, prebudil se je malce prepozno.

Tomaž Mahkovic

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Tomaž Mahkovic
Napisal/a: Tomaž Mahkovic

Pesmi

  • 01. 04. 2010 ob 13:27
  • Prebrano 1620 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 868
  • Število ocen: 23

Zastavica