Ko so mu vrtali luknjo v glavo, je
spal.
Ko mu je piskajoče uhajal sparjen zrak iz prevrtane votlosti,
se je počutil blaženega, a je še vedno spal.
Ko so mu vstavljali kateter in mu skozenj ulivali brezčasne
ideje,
se mu je zdelo, da lebdi nad vsemi, četudi je spal.
Ko so mu začepili luknjo v glavi s kronskim zamaškom,
se je počutil kot kralj in spal.
Ko je svet okrog njega dozoreval, je spal.
Ko se je vsebina glave starala
in se spreminjala, kot slabo vino v cik,
mu je po vsej notranjosti vrelo, a je še vedno spal.
Sedaj, ves plesniv in preprežen s pajčevino,
kot v vlažni kleti pozabljena vinska steklenica, bedi.
S kronskim zamaškom začepljen se ne počuti več kot kralj,
temveč kot kronan osel, saj ne ve kaj početi s sabo in s svojo
vsebino,
čeprav bedi;
zakaj, prebudil se je malce prepozno.