IZUM VEČNEGA NEMIRA

Odgrnil sem zaveso odra
na katerem sam živim,
pred mano mnogo gledajočih
čaka naj jih obudim.

Ogrnil plašč sem si nevidni,
ki mi je dal odsev luči,
z nebes so žarki prihiteli,
besede dale so moči.

To kar nosite v sebi
je pomanjšano vesolje,
čuvajte osnovni red,
telo le vidno je skalovje.

Nôsite planete zvezde
sestava njih je vsak zase,
lastna duhovnost vas obdaja,
genom razlaga kdo sploh ste.

Vsak med vami je osebek
je poseben unikat,
ne dopustíte po prehodu,
da srce sprejme nek veljak.

S tem si boste celovitost
inkarnacij, vseh vedenj,
spremenili v sam pekel,
ne bo poti, novih življenj.

Ukradeni predmeti
niso sreča za ljudi,
organi drugih darovalcev,
so zmešnjava večnosti.

tomi