V rožnatih odtenkih starčeve roke,
se poigrava valček svetlobe na koncu žlice,
pri srkanju čaja.

Oče, sem pomislila,
ne da bi vedela, zakaj.

Spomnim se,
da me je držalo presenečenje
in nekaj dolgih sekund sploh nisem govorila.

Njegova senca me je varovala pred slepečo svetlobo sonca,
jaz pa sem strmela le v njegove sive lase.

Zamislila sem se v globino modrega neba
in pomislila;
njegove besede zmorejo pomeniti več,
kakor samo šum dreves.

Nekega dne.

(Iz zbirke PESEM SI 07)

sasa strnad