Prav na lahko
z občutkom razpreš krila
in poletiš
daleč
visoko med razpete oblake.

S krili tipaš sončne kite,
z vrtinci vetra spletaš strastne vragolije,
zasuk, pa prosti pad in glej: že nov obrat.

In spet priletiš
k meni na konec ograje,
zapoješ, me opaziš, pomižikneš in ... odletiš.

V besedi je misel, v pogledu srce,
ki prihaja od tebe in teče skozi mene,
skozi jutro, v novi sen.

(Iz zbirke PESEM SI 07)

sasa strnad