Nisem kriva, da sem živa,
sem pač osa lahkoživa.
Sončna mi toplota paše
in sladki vonj iz sklede vaše.

Res ne vem zakaj kričite,
zakaj prav vsi se me bojite,
saj storiti nič vam nočem,
le tisto sladko, poizkusit` hočem.

Vi pa krilite z rokami,
se sprašujem kaj je z vami,
saj ne bom vam nič storila,
želo sem previdno skrila.

Moja krilca res so krhka,
kot čebelica sem brhka,
je trebušček s črtami obdan,
po rumeni barvi je poznan.

Antonija