Človek se je ubil,

čas trpljenja je minil.

Na prsi si je prislonil puško,

pred tem je še ugasnil malo lučko.

Prostor so osvetlili policisti,

in na tleh je ležal človek tisti,

ki je puško od očeta v dar dobil,

a se z darilom ustrelil.

V mlaki lepljive krvi

velika,čista solza leži,

kot bi jokalo življenje samo,

ker je ogoljufano.

Z njim bi še lahko živelo,

morda od hude žalosti zapelo,

morda pa bi našlo kaj,

kar trpljenje bi obrnilo v raj.

Pa čeprav je šlo življenje v nič,

ga ne obsojajmo,da je slabič,

ker ne vemo kakšno je trplenje,

če imamo sami radi življenje.

alenka