Borovnice
ure stojijo
neprespan drstiš spomine
ko star
ovit med zatohle rjuhe
vonjaš razmočeno zemljo
iz razpoke dolgočasja vzkali dan
ko vsa bolečina telesa izgine
težki okvirji oken sprhnijo
nekje zateglo igra harmonika
otroci se podijo za žogo
veter po praznem parkirišču raznaša smeti
napol končana fasada hiše se smeji
pokojna soseda zaliva plastično cvetje
zadiši po borovnicah
ko ti mehak poljub
obriše prah z vek
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 21. 03. 2010 ob 18:24
- Prebrano 1184 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 595
- Število ocen: 15
