Zajemam dan zares z veliko žlico,
na internet grem brat novico,
po zajtrku pospravim stanovanje,
preletim facebooka še dejansko stanje,
nato kosilo, kavica in razvedrilo,
klepet s sosedo ali drugo opravilo.

Potem se treba je še zraka naužiti,
kak krog okrog naselja narediti,
prezračiti si pljuča in možgane,
da zacelijo se pridobljene psiho rane.

Je tu pogovor še z družino,
prelet dogodkov, da ne bi kaj se pozabilo,
ker mi ura res prehitro je minila,
sledi še kratko GMS opravičilo.

In spet prelet portalov kje in kaj
se je kaj dobrega zgodilo,
še malo usedem se v slikarski atelje,
napišem sem in tja še pesmi dve,
se končno v poznih urah spat odpravim,
da za naslednji dan se spet pripravim.

Pa naj zdaj mi še kdo reče,
da nimam res velike sreče,
saj, če še v službo bi hodila,
za podaljšek dneva bi elastiko rabila.

Antonija