Grem skozi mesto ljubezni in bede,
bežim mimo gneče besed brez izvira…
Ne vem, kam hitim, ne vem, kod utira
se cesta, ne misel, ki skriva razjede.

V vsakih očeh iščem Njega poglède
in kamor gre On, srcé se ozira,
hropeče in zvesto, s polno nemira
čakam Njegovih ust tople besede!

Zakaj ljubezen tak' hitro se vname?
Gorim zaman in zaman hrepeneče
želim, da Draga me roka objame.

Po njem srcé mi pošastno trepéče!
Da jutro obraz ti Ljubega vzame,
nikomur želim ne takšne nesreče!

Anja Koretic