Mrtvo-živo

Z nohtom narahlo podrsam po lesu,
zanimiva je ta mrtvo-živa struktura.
Skoraj kot bi drsela po tvojem telesu,
ko se dviguje v peklú temperatura.

Menda je že mrtvo vse, pa vendar živi,
so rekli, da če ubiješ, vrnitve nazaj pač več ni.
Samo jaz vem, še je živo vse, ker še se solzi,
smola zaceli rano in jo v brazgotino spremeni.

Mogoče so želeli se s prstjo grobov igrati,
oni, ki so se zakleli da so svetniki teles.
Pa vseeno niso ti znali iz oči več razbrati,
kot to, da si padel že davno iz črnih nebes.

Kaj torej, če zamenjam svoj noht za rezilo,
če po lesu drsim z njim počasi ter vztrajno.
Se bo tako sploh lahko še kaj spremenilo,
saj rana se vedno celi, počasi a neomajno.

Lahko te nežno ubijam kot si ti me nekoč,
saj v duši megleni ne bo bolelo, ta ne obstaja.
Z rezilom grem po lesu in odpeljem daleč te proč,
nekam tja, kjer te pesem sirene več ne zavaja.

Dominika