Pravočasno si vstala,
da si lahko stresla saje s hrbta
zadnje jutranje zvezde.
Osemkrat si se obrnila
okrog svoje osi,
pregledala si rosne njive
pobrala kapljice smole
z brezine bele skorje,
skrila kičastega petelina
pred lakoto ciganskega ognja,
spodila pajka izpod sedežev
sončevih kočij in vpregla
svojega gologlavega grifona,
ki ga je strašilo z žitnega polja
oskubilo do sivine možganov.
Potem si pol ure
stala pod bistrim slapom,
ki z živimi kapljami raztaplja
očesne naslage snežne slepote
pod nabreklimi vekami.
Nadela si si obleko iz bele gaze
in v opravičilo izmolila rane.
Z drugačnim poudarkom
si izgovorila njegovo ime.
Odrekla si se klasičnemu
in pristopila k modernemu baletu.
Osemkrat si ovila maternico scene,
da bi ohranila njegovo seme,
da ne bi izgubila občutka za ravnotežje.

Vse si naredila tako, kot je prav.
V tisoč zvezd
se je razpočila metastaza nočnega neba,

ampak sublimacija vetra
je z oktavami pospešenega ritma
na tvojih petah,
na tvojih dlaneh
obrnila perje na glavo,
pa te zdaj praska in bode
ne glede na to,
na katero stran ležeš,

in spet ne spiš,
čeprav je znotraj neprimerljivo bolj mehko.

Lidija Brezavšček - kočijaž