Smrečja posuj po močvirnati stezi,
da bo stopalo obstalo nad blatom,
da bo razvodje prijazno podplatom,
če zasluzijo stopinj se ugrezi.

Peska nasuj v razpredéne zareze,
ki jih cepitev ne zabrazgotini,
da boš drsela gladkó po ravnini,
ki jo v v popolnost utvara izveze.

Olja nalij v presušene vzbokline,
ki se na tvojih dlaneh spet množijo,
sonce povleci iz svoje davnine,

pločnik rumeni poglej z domišljijo.
Sebe povrni in vse ostaline
pretrganih vdihov, četudi bolijo.

+

Tvoja edina dvojina zajema
kot nedonošen zarodek te vase
in pod palubo priklešči te nase.
Le ti lahko zlomiš spono objema.

Lidija Brezavšček - kočijaž