Povej mi ...
Po kom mi zadišijo tvoje besede,
z okusom trpke prevare,
da te srkam v misli,
tiste najbolj čutne in prave?
Se zopet prevajam v tuj jezik,
kakor lutka iz porcelana,
v želji ujeti nek pristen dotik,
preden ostanem tiha in sama?
Mar tako nežno ljubezen me sužnji,
da mi pred duri zrcala postavlja
in vsakič ko skušam ji ubežati,
na pragu mi staro zgodbo ponavlja?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nuška Golobič Malena
- 20. 03. 2010 ob 11:54
- Prebrano 1412 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 630
