okostje z zatiljem pod portalom
z ožganinami na vratu vžigalica počrni
vdirajo, spolzke in ostudne
ribe v podzavest
da fotografija ne pozabi
v grajskem paviljonu potres

igla v zapestju ugaša
odpiram svinčena vrata Ljubezni na prvi pogled
otipam jo, spet in spet
tukaj, ko razgledam se po steni
z vodo v ušesu je kazalec zaklet

naveličana sem brisanja tal v odsotnosti solz
drvim po cesti
z vročimi ustnicami
poljubim gospo Uteho
bivajočo v Rimskih toplicah
kjer moški vidijo odsev božanja v žlicah

kruh je že pečen
lačna sem
v kozolcih šumi odpuščanje
in moj um je objet
Dies Irae se spušča
upočasnim svoj let
sodnik to še dopušča

a za sedaj smuknem v kad
kri izginja
ne ostaja v trebuhu
le topa bolečina v zvokih trobent
iz srca izgine stent
ko vzdihujem
slečem se
šepet
od popka do mednožja
potešena
za hip
umešan dotik
oslinjen
otrdel
na dlesni pripet
nabrekla sluznica
znojna kaplja
na falus
dogaja se
lušči
ko ližem po gladko nagubani površini
in seme se zaziblje v ustih
zacveti telo

nekje sem slišala uganko
ugani, kaj išče moje oko in se začenja na ...
beseda je nebo

sheeba