Žena je bila žena s predpasnikom,
vedno je dišala po vanilji in toploti
peči, tudi v poletni vročini.
Mož je bil mož v usnjeni jakni,
okovanih čevljih in vedno
z dan staro brado in mladimi očmi.

S prvo svetlobo se je mož vsako jutro
izvil iz bombažnih rjuh s cvetličnim potiskom,
puhnil ženi na dremež lica bodikljav poljub
in odšel, in slišala ga je v kuhinji, ko je zakuril,
slišala ga je v kopalnici, ko je potegnil vodo,
vonj po kavi, črni in grenki, ji je spletel kito
in ji nadel obleko, prav tako s cvetličnim potiskom.
Slišala ga je v drvarnici, ko je pometala verando,
ki je kakor prstan tekla okoli hiše,
slišala, kako strga staro barvo z desk,
videla, kako odhaja v gozd
(vrnil se bo prepit z vonjem po smoli
in morda z vrečko gob, ki jih bo s papriko,
z jajci in z drobnjakom postregla za večerjo).
Imela je svoje obtolčene lonce
in vegaste omare, ki so žehtele po starih rečeh,
imela je tudi zvezek, tak z razcvetenimi listi
(brez cvetličnega potiska),
in v njem besede v tujem jeziku, pesem tujih ust,
želje, ki so prihajale k njej od tujih src,
in imela je uro, ki je tik-tak merila dan,
njegovo rumeno polzenje v večer
in v čas, ko bodo po stopnicah udarili
njegovi koraki.
Ja.
Dišal bo po smoli, po gozdu, mogoče po barju,
in potem bo ta vonj razlil prek nje,
jo vtrl med potiskano cvetje in medse,
in včasih bo dobro, kričeče dobro,
včasih bo znal biti hrapav in gladek na pravih mestih,
in drugič ne bo, a igra je znana in vzdihi
bodo na ustreznih mestih tudi brez didaskalij.

Otrok v tej sliki ni bilo, niti tovarne,
neonskih luči in asfaltne ceste.
Lahko je bilo biti žena, ženska,
tisto cvetlično potiskano bitje,
lahko je bilo biti smreka in lubje
in skorja, kadar odstopi,
lahko ti je bilo s sekiro podrgniti
moje srbenje, preštevati letnice –
tik-tak, tik-tak v rumeni čas –
lahko ti je bilo biti mož,
biti vitek med iglicami in mahom
in trd v mojem naročju.
Lahko je bilo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin