Madam
Oblekla si me v dragoceni
Dvom.
S polic pospravila pocukrane besede,
pobeljene, dišeče, šelesteče …
In rekla si: kako prijeten dom.
A vsepovsod zdaj vidim le zrcala.
Kot labirint, kjer nekdo skriva srečo.
In vedno prosim, prosim, hvala, hvala.
Za vsako misel, še tako boječo.
Dotikam se teh zloščenih zrcal,
okvirja dragocene Mona Lize ...
nekoč nekje, ne vem kdaj, sem prebral,
da Dvom, četudi droben, močno grize.
A v tem razkošju zloščenih podob
vse bolj in bolj postajam silhueta
Rodinovega Misleca, za vedno ujeta
v natančno zmerjen pozlačeni grob.
S polic pospravila pocukrane besede,
pobeljene, dišeče, šelesteče …
In rekla si: kako prijeten dom.
A vsepovsod zdaj vidim le zrcala.
Kot labirint, kjer nekdo skriva srečo.
In vedno prosim, prosim, hvala, hvala.
Za vsako misel, še tako boječo.
Dotikam se teh zloščenih zrcal,
okvirja dragocene Mona Lize ...
nekoč nekje, ne vem kdaj, sem prebral,
da Dvom, četudi droben, močno grize.
A v tem razkošju zloščenih podob
vse bolj in bolj postajam silhueta
Rodinovega Misleca, za vedno ujeta
v natančno zmerjen pozlačeni grob.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 13. 03. 2010 ob 22:01
- Prebrano 1022 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 510
