Na pomolu

Stopila sem na rob pomola,
na stežaj odprla svoje rôke,
da Te sprejmem,
ko potrkaš.
Lahno zavrtim se trikrat,
zdaj sem mirna;
nihče ne opazuje, le obala.
Ura gre in pride spet;
še vedno več mi ni kot sedem let,
ko pela sem in poslušála,
zrla s čistimi očmi v svet.
Ura z uro še koraka
gor in dol po žejni vodi,
sladek čas, čas polnoči!
Tu ostala bom do treh.
V norostih vseh,
ki jih prebujaš
z željo, da jih preučim.
Mirna sem in že ležim,
pomol je topel kot nikoli.
Če prideš kdaj kaj naokoli,
najlepši kot ti podarim.
Odpre se na stežaj mi roka,
padel si v naročje mi.
Kako si lep, Ti, moder Duh,
Tvoj glas pomladi, časten sluh;
kot cvet mi padeš pred oči.
V Tebi čistost je otroka.
In nežno Te poberem s tal,
pridružiš se mi na pomolu,
povej, kako si? V duru, v molu?
Kako do sem si potoval?
Veš, pogrešam takšne Dúhe,
kot je Tvoj, ki me obišče,
Tebe vsaka misel išče!
Od klicev želje so že gluhe.
Želim, mar je to slábo?
Zvečer se Vate potopim
in zjutraj mirno se zbudim
objeta sama s sabo.
Veš, mi glasba vedno ni dovolj,
da ne bi padla v samoto.
Ti mi daješ mir, krasoto,
pridi, pridi na pomol...
Naj Duh telo pokliče še;
veš, solze so zahrepenele,
da stvarne bi roké me objele,
in če Tvoje bi le-te bilé, -
dvoje bi bile dovolj!
Pridi, pridi na pomol...
Od Tebe morje vidim trojno,
od Tebe je srcé pijano!
Tu ležim in Ti nad mano,
kot glasba ljubim; brezpogojno.
Zaplavam v nočnem plimovanju
od gorá vse do dolin,
Tebi pojem, pišem, in
Te ljubim v nepričakovanju...

Anja Koretic

Komentiranje je zaprto!

Anja Koretic
Napisal/a: Anja Koretic

Pesmi

  • 10. 03. 2010 ob 00:02
  • Prebrano 664 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 200
  • Število ocen: 5

Zastavica