Po tirih neizprosnih

Gledam skozi okno
žalostnega vlaka in veseli Angeli
so mi dejali
naj se z Njimi družim
jaz pa tiho zavrnem vabilo
in misel se podvaja
iz g-mola v c-mol in v g-mol nazaj
in misel se na pol prelomi
še preden izzveni...
ropoče glasni vlak
po tirih neizprosnih
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
postaja vsaka mi iztrga
en otroški del
že starka bom
ko najdem dom?
Pozavno stisnem k sebi
kot neki fant tu zraven
svojo deklico objame
ter pravi z deškim glasom
da ljubi jo v vsem bistvu
jaz pa kot čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in umiram na ledenih
ljubezni skalah ostrih
srcé se rado dotaknílo
bi neba in ne pročelja
ljubeznivih čutov
zato umira v samoti
nerazúmljenih očitkov
ne maram te praznine
ki vlada v nasladi
in kruti so še bolj
te stvóri neokretni
ko upajo ta čustva
za ljubezen oklicáti
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
in tuli in oznanja
korake tuje, tujo misel
in peljem se in peljem
v napačno smer življenja
odkrivam delce tega
neizbežnega planeta
a moje sanje so nekje
kjer človeštvu je zastrto
bistvo in pogled
vsaj kdo
da bi mi rekel
vsaj kdo
da pojdem z njim
da ve za svet oklican
da ve za smisel nas
ki bivamo drugje
vsaj kdo
kogar objem
bil čist bi in poznan
še gledam skozi okno
še pelje vlak pošastni
dekletca za menoj
v petkah čednem plašču
glasno govoré
se rezko krohotajo
v željo ženskosti odete
a ni jim več kot petnajst let
a jaz čudak vesoljski
bijem svojo bitko v času
in vlak ki pride gre
nihče ne bo me prosil
naj ostanem ali grem
vlak ki pride gre
po tirih neizprosnih

Anja Koretic

Komentiranje je zaprto!

Anja Koretic
Napisal/a: Anja Koretic

Pesmi

  • 10. 03. 2010 ob 00:01
  • Prebrano 592 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 40
  • Število ocen: 1

Zastavica