DETEL

Detel dolbe luknje v moja pljuča,
da se lahko svet kakor vino pretoči
v moje utripajoče telo.
Pomlad, psi, drevesa in sonce
pronicajo skozi asfaltne pore
in kličejo: pridi. Zvonasto odzvanja
klic in mi barva misli žalostno.
Moje telo je odzven zablod mojega rodu.
Rada bi se otresla svojega telesa,
toda z mene padajo kakor okovi
samo asfaltni spomini.
In nič ne obstaja, tam in takrat
ne obstaja nič, samo telo in zemlja,
pa detel, utripajoči ritem muh
in čudna melodija ptic, pesem zame,
zanje paritveni klic.
Nobenih angelov ni videti nikjer,
samo migetanje svetlobe med vejami
in sladek zrak. To so tisti beli
možici, naslikani na kupole cerkva.
A z zaprtimi očmi stati
sredi vsega tega migetanja
je, moram priznati, res tako neznosno
sladko, kot da bi se angeli prebujali
ob mejah mojega telesa in me prav zares
božali s svojimi eteričnimi prsti.
Edino, kar je tu odveč, je nora želja
po paritvi, po želji, biti konj
v pohotni čredi in s hrbtom ob hrbtu
noreti po divji livadi hormonov.

Lučka Zorko

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Lučka Zorko
Napisal/a: Lučka Zorko

Pesmi

  • 09. 03. 2010 ob 16:43
  • Prebrano 1010 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 438
  • Število ocen: 11

Zastavica