Danes sem iz hlapov deževala,
mehko strupna so bila drevesa,
zrak ni čutil diha ne telesa.
Trdo plašnost zemlji sem predala.

Kakor včeraj, danes noč že diha,
žarki pa še niso zrli v slike
brazd in prask, le v mrke trhle like ...
Je močvirje vlažna past navdiha?

V težkih kapljah voda sem zgubljena,
sito Struge me v Nikamor vlači:
pesem je v brezplodnost postrojena.

Mraz mi z lica bele žile slači;
nisem reka, nisem sled nobena,
dihala bi, a me mrk potlači.

Lidija Brezavšček - kočijaž