pod prahom in krpami
vodi steza z dvorišča v svet
v osrčje dopoldneva, ko peki že spijo
v kavarne, kjer pepelniki bledijo
oblak se stisne ob dimnik
vrvež vabi in zapeljuje
obsedim v travi
in se nov pastel pojavi
na stojnicah so dišeče pogače
ostaja sled megle na kolesu, ki vijuga
poplesuje snop svetlobe
iz zavetja resnica kuka
v rokah študentov so knjige, ki molčijo
skozi okno vidim žensko, ki si umiva lase
in na terasi moškega z eno nogavico
in moškostjo, ki mu gola opleta
v oddaljenih kotičkih hiti vlak in urejena dekleta
topla reka šumi pod mostom
in zasmejim se, ko preberem verze
šolence imam iz mišje pičke
in prav take rokavičke
otipam besedo, vsako minuto, vsako posebej
in čakam, da se moja pesem pojavi
ne bo še, grem na avtobus do naslednje postaje
mogoče me v Trnovem navdih objame
v aritmiji čustev
še čas mineva
in obljuba rime se zruši
preden je konec dneva

sheeba