če zamižim
vidim bele pikice
morda so rumene
zvezde niso ker te so prepovedane
sonca pa ne morejo biti tako prekleto majhna.
z razmazanim pogledom
raztapljam razkopano lebdenje, ki ga pišem sama.
namišljeni objem se spremeni
v brutalno brezpomensko enoto
neizpolnjenega hlastajočega zamaha.
*
vedno gledam z razvlečeno mreno
in manem zarošeno obličje
svoje črne prste
pa si namočim
v misli
*
misli so voda
izpareva na konicah umazanih prstov
še preden umije
vse premajhnosti
vse nabuhlosti
vse vzporednosti
*
preozke so struge po katerih tečem,
belih kamnov nihče več ne opazi
v deroči nujnosti besnečega blata,
ki ni nič drugega, kot miljarda kapelj,
ki so na poti pobrale črnino in jo
vzporedno odnašajo neznano kam
*
če zamižim,
spet zalebdim v namišljenem objemu,
skrivaj polovim vse preostale prepovedane zvezde
in se dokončno posušim v blatnih strugah deročih misli ...
... tako prepovedana
in tako prekleto majhna
v vsej svoji neskončnosti ...
kočijaž, sigi, kočijaž, bp, legy
Žiga Stopinšek - Sigi