kako si kaj
krasno mesto si
in so sem in tja srebrne poti
med lasmi in mokrim jasminom
s lokom viole zasejane
imela bi te ob sebi
sedaj
na sebi
ponovno
v sebi
da je ravnovesje vina in vode v kelihu modro
sveža in živa
nedotakljiva
ker pomeniš mi
slike z energijo
moderno poezijo
knjige za dobro branje
oblake
vesolje
čokolado in med
sporočila
telefonske klice
nepozaben klepet
sesedem se na tla
ko srkam tvoj glas
v pljuča, črevesje in jetra
ko me neslišno objameš
poljubljaš obraz
moram te videti
pridi
imaš čas
vedno
bolna sem
v prsih
trepetam
da ne izgubim
tvojo cesto
v suličastih listih
prosim odgovor
prebudi me
pa naj bo noč ali dan
stisnjeno v kot
prosojno in utopljeno
nihče se ne naužije mojega telesa kot ti
ko dolbeš v mesu svoje poti
ljubiš me, vem
pokličeš po imenu
in šepnem
povej
bi prespala skupaj na nebu
in dihala glasneje
ali bo pesem drugačna
če jo prebereva deset let kasneje

sheeba