Nisi ti kriva za svojo pomlad,
in nisem jaz kriv za svojo jesen,
nihče ni kriv, da ti nisi zame
in nihče ni kriv, da jaz nisem zate.

V tebi odsev sem iskal svoje mladosti,
v ogledalu privid, ki me vedno poišče,
in tonem z njim spet v vrtincu spomina,
vse kar pusti je le pogorišče.

Poiščem spet pismo, na sliki že bledi,
pomlad neka davna in par je ob reki
in roka čez ramo jo nežno privija
kot da bo večno pomlad ta cvetela.

Prašen , pozabljen, a vedno še blizu,
ne morem si kaj - me vedno povleče,
prežveči me celega in me izpljune,
lovim se kot norec za celice stene,
Slabosti trenutek nobena ne sluti,
otožnost pogleda, ki v sebi ga skriva,
pomlad tvoja cvetna, v njej moja sivina,
še ena bo slika spet zaprašena.

Perc